Meja med življenjem in smrtjo je lahko v nekaterih primerih resnično zelo tanka. Premalo izkušenj, nepoznavanje terena ali nepredvidena situacija lahko spremenijo nedolžen izlet v naravo v dramo, v kateri se boste morda borili za lastno življenje. In ker dobrih nasvetov ni nikoli preveč, bomo poskušali navezati na 1. del. Danes vam prinašamo pogled na naslednje 3 mite o preživetju, ki bi vam v resnični situaciji življenje prej zapletli, kot pa dejansko pomagali.
Poglejte si 1. del - Miti o preživetju
1. mit – Brez kompasa se je mogoče orientirati po mahu na drevesih.
Nimate s seboj kompasa ali buzole? Po tem nasvetu naj bi se lahko med gibanjem v neznanem terenu zlahka orientirali po mahu in tako brez težav našli pot iz „naravnega labirinta“. Mah naj bi namreč rastel samo na severni strani debel dreves. Koliko resnice je pravzaprav v tej trditvi?
Mahovi si zares pomnijo več kot dovolj. Na Zemlji so bili prej kot dinozavri in jih najdemo na mrzlih arktičnih obrežjih, v tropih pa tudi na najbolj severnih koncih. Ti na prvi pogled krhki organizmi telo popolnoma prevarajo in zmorejo preživeti v puščavah, kjer žari vroče sonce, ali v drugih ekstremnih razmerah. Seveda pa uspevajo tudi v naših zmernih geografskih širinah.
Ne bojte se, nočemo vas obremenjevati z biologijo ali geografijo. S prejšnjimi vrsticami smo želeli le nakazati, da če bi bil naš mit resničen, bi se lahko po njem orientirali v naravi kjerkoli na svetu. Kot pa je že v navadi, je resnica vedno malce drugačna. Če vas bo torej kdo prepričeval, da je zaradi mahu našel pot domov, to sprejmite z rezervo in nekaj skepse. Morda ni bilo povsem tako, in razlog je preprost.
Mah res prednostno raste na severni strani debel. To pa ni 100-odstotna garancija, po kateri bi se vedno lahko orientirali v terenu. Severna stran je praviloma bolj vlažna in mahu tam uspeva bolje, vendar na rast mahu lahko vplivajo tudi drugi dejavniki. Na primer bližina drugega drevesa lahko ustvari optimalne razmere v obliki idealne vlažnosti, kroženja zraka in sončnih žarkov. Rezultat? Deblo drevesa je lahko obraslo z mahom z več strani neba. Torej pot ne vodi skozi to. Ne v prenesenem pomenu, ne v resničnem življenju. Žal gre le za še en mit, ki spada med neresnične.
2. mit – Če se led pod menoj ne prebije ob robu brega, me bo prenesel povsod.
Med potepanjem po zasneženi naravi se lahko zgodi, da boste želeli skrajšati pot čez zamrznjeno reko ali jezero. Če pa se želite izogniti usodni napaki ali ne želite tekmovati z ledenimi medvedi, se morate zavedati, da je led lahko drugačne debeline ob robu brega in drugačne nekje na sredini reke. In če vas je led nosil nekje 2 metra od brega, to še vedno ni zagotovilo za varen prehod na drugo stran.
Zapomnite si, da šibkega ledu ne signalizirajo le razpoke ali plošče ledu. Bodite pozorni tudi, kadar je na vodnem toku ali vodni površini strnjena plast snega. Razlog je preprost. Sneg na ledu je namreč lahko tudi ob močnih mrazih pomembno vplival na naraščanje njegove debeline. Preprosteje povedano, debelina ledu najverjetneje ne bo enakomerna in zlahka se lahko zgodi, da po nekaj korakih končate v ledeni vodi.
Prav tako se ne smete vdati lažni iluziji o zadostni debelini ledu na najožjih mestih in v zavojih vodnega toka. S tega vidika so pri tekočih vodotokih kritična tudi mesta z močnim tokom, pri večjih vodnih površinah pa mesta, kjer se globina nenadoma poveča. Tudi v teh primerih je led šibkejši in nekoliko tanjši. Kakšen je torej zaključek? Ne zanašajte se na razširjen mit in vedite, da previdnosti ni nikoli preveč.
3. mit – Pri ozeblinah pomaga drgnjenje s snegom, pri podhladitvi pa hitro segrevanje.
Zadostuje že močan severnik, temperature pod ničlo, pozabljene rokavice, civilizacija zunaj dosega in ozebline na rokah so pogosto skoraj gotove. Nekaj podobnega, morda le z drugačno kombinacijo drugih vzrokov, velja tudi za hudo podhladitev. Kaj torej storiti v teh primerih? Verjeti mitom ali pa je vendarle treba narediti nekaj popolnoma drugačnega?
Kot morda že sami slutite, se v drugem delu vprašanja skriva pravilen odgovor. Ozeblin na rokah, pa tudi na nosu ali obrazu, vsekakor ne smete drgniti s snegom. Takšna prva pomoč bi povzročila več škode kot koristi, saj bi drgnjenje s snegom minimalno pomenilo tveganje za poškodbo kože. Najbolje boste storili, če boste prizadeto mesto postopoma segrevali. Ne glede na to, ali imate ozebline vi ali druga oseba, pomaga, če na začetku roke daste pod pazduho. Nato je potreben prevoz na toplo, pomagajo pa tudi mlačni obkladki. To pa bi radi posebej poudarili. Samo mlačni obkladki. Za ozebline nikoli ne uporabljajte vročega obkladka ali vroče vode.
Pri podhladitvi ločimo dva načina pomoči, ki sta odvisna od tega, ali je do podhladitve prišlo nenadoma ali postopoma. Pomoč pri postopni podhladitvi se v nobenem primeru ne sme opirati na nasvet, naveden v mitu. Povsem logično je namreč, da če je do podhladitve organizma prihajalo več ur, mora biti tudi segrevanje postopno in počasnejše. Podhlajeni organizem ne sme doživeti šoka. Pomaga prevoz na toplo, zavijanje v odejo ter dajanje toplih, ne prevročih napitkov.
Pri prebitju ledu ali padcu v mrzlo vodo je potrebno hitro potegniti ven, sleči mokra oblačila, preobleči v suha oblačila in dajati tople napitke. Če želimo biti torej objektivni, moramo reči, da v teh okoliščinah mit ni tako daleč od resnice in hitrejše segrevanje ima svoj smisel.
NASVET: Če vas tema mitov zanima, a ste iz nekega razloga spregledali naš prejšnji članek, vam priporočamo 3 mite o preživetju, ki vas lahko ubijejo (1.del).
